Mimo hiše grem Se naskrivaj ozrem še čutim toplino skozi okno sijoče luči Daleč je tisti december In s časom se vse spremeni A ti ne veš, da tukaj stojim In čakam, da nazaj te dobim A ti ne veš, da noči prebedim In včasih kot otrok zaihtim Na ulici pred hišo še vedno svetilka brli In veter jesenski za hip v noč zašumi Vse je enako kot tiste dni In vendar nekaj v srcu skeli Ker sam sem ostal v tej igri laži Bojim se, da nazaj ni poti Ker tebi sem dal, kar sam sem iskal Zdaj sam siromak sem ostal Ugasnila si luč Lunin sij predira zavese V mrak tople sobe srebrne trakove srebri V mehki odeji se skriva dehteče telo In vrata v svet sanj široko se odpro A jaz pijem spet, ker v srce sem zadet Preklet naj bo dan, ko prišel sem na svet To je grenko življenje, ki ga nisem hotel Ker vzljubil sem žensko, ki ne bi je smel